“Umetnost ne postavlja zidov, umetnost jih ruši. Umetnost in kultura sta namreč globoko etični.” (V. Möderndorfer)

France Prešeren je največji slovenski pesnik, ki je pustil velik pečat v slovenski kulturi. Ustvarjal je v obdobju romantike. V tistem času je po ljubljanskih ulicah odmeval topot konjskih kopit. Tedaj so se ljudje namesto v marcedesih, audijih in beemvejih prevažali v kočijah. To je bil vsekakor čas, ko so si vzeli ljudje več časa za sočloveka.

Z njegovo poezijo smo Slovenci v literarnem pogledu postali enakovredni evropskim narodom. Uresničil je idejo Matije Čopa in začel v slovenskem jeziku ustvarjati sonete in romance. Njegova poezija je suverena in v svoji daljnosežnosti brez dvoma večna in je pravo nasprotje njegovega nesrečnega življenja.

Prešeren je v svojih pesmih opozarjal, da naj vsak živi v skladu s svojim notranjim bistvom, saj nihče nima pravice terorizirati drugega. Menil je, da je potrebno sprejeti ljudi takšne, kot so, ne pa od njih zahtevati »prilagajanja« po svojih merilih. Prešernu je bila vsakršna nesvobodnost izjemno zoprna.

 

Njegove pesmi izražajo ljubezen do nasprotnega spola in do naroda.

Žive naj vsi naródi,
ki hrepene dočakat’ dan, da,
koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

 

Tudi na naši šoli smo pretekle dni posvetili prebiranju Prešernove poezije in se pogovarjali o pomenu kulture. Pogovarjali smo se o šegah, navadah, modi in arhitekturi, ki je bila značilna za čas, v katerem je živel naš največji pesnik. Veliko časa smo namenili likovnemu ustvarjanju na temo slovenskega kulturnega praznika. Umetnine naših učencev si lahko ogledate v galeriji.

 

(Skupno 126 obiskov, današnjih obiskov 1)